Najljubše knjige glasbenika in pisatelja Nejca Jurna
Pri osmih so ga vrgli iz nižje glasbene šole zaradi pomanjkanja talenta, a je kljub temu glasbenik. No, ribežnist.
Ribežen igra v Počenih Škafih. Včasih za Škafe napiše tudi kakšen komad. Risati ne zna, a je soavtor prvega slovenskega grafičnega romana, ki je izšel v ZDA.
Pri Cankarjevi smo ga izdali pod naslovom Kosmati krimič. Je pa vedno trdil, da zna pisati zgodbe. Pravkar je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Ekoton in drugi grehi mladosti, na spletnem portalu ludliteratura.si piše meta-limonado Spodobi se in zameri se. Nam je zaupal seznam svojega najljubšega branja.
Fantastični pripovednik Josef Škvorecký
Mogoče Inženirja človeških duš ne bi smel takole riniti v ospredje, ker sem ga sam prevedel in bi lahko kdo to razumel kot samohvalo, ampak dejansko je to moja najljubša knjiga. V Škvoreckega sem se zaljubil, ko sem prebral Prima sezono, in mogoče prav zaradi njega danes govorim češko. Čehi so fantastični pripovedniki. In Inženir človeških duš je velik pripovedni dosežek. Ko sem ga bral, sem se jokal in smejal, ko sem ga prevajal, sem se jokal in smejal, ko sem bral za sabo, sem se jokal in smejal. Mogoče obstajajo bolj impresivni romani, ampak zame ni nobenega, ki bi bil tako živ, tako dober in bi v meni vzbujal toliko ljubezni.
Roman o ljubezni do življenja in največje delo Josefa Škvoreckyja, za katero je bil nomiran za Nobelovo nagrado.
Največja bralna droga
Alice Munro je moja največja bralna droga. Nič se ne more primerjati z njo. Uničila mi je druge knjige. Zadnje čase se mi zelo pogosto zgodi, da me knjiga, ki jo berem, začne dolgočasiti, in si ne morem kaj, da je ne bi zaprl in začel četrtič ali petič brati Aličinih zgodb. Njeni liki so hkrati vsakdanji in izjemni, opisuje jih v najbolj relevantnih trenutkih njihovih življenj in res mojstrsko pripoveduje. Ljubezen dobre ženske, Nekaj sem ti želela povedati, Jupitrove lune, vse je izjemno.
Jupitrove lune imajo tudi eno boljših spremnih besed, ki sem jih kadar koli prebral. V njej Lorrie Moore opiše kvalitete Aličinega dela: celovitost vizije, kompleksnost čustev, tolerantnost uma. To bi si lahko vtetoviral na prsi. To je tudi zame največji pisateljski ideal.
Francoski strip
Če me je Alice Munro uničila za knjige, me je francoski strip za celotno vizualno umetnost. Dejansko ne morem več gledati nadaljevank in filmov. Najboljši francoski stripi so stokrat bolj zabavni, domišljeni, ganljivi, življenjski in estetski. Sploh ne vem, kako sem lahko brez njih (Asterix in Lucky Luke sta le snežinki na ledeni gori) živel 30 let svojega življenja. Mislim, da ga Francozi tudi malo skrivajo. Nočejo ga deliti z nami barbari. Ampak Izar Lunaček me je nekoč peljal v Angoulême na festival stripa in zdaj poznam njihovo skrivnost. Od takrat sem se že skoraj naučil francosko.
Kaj priporočam? Vse! Itak, če ti strip ne dogaja, ga lahko takoj odložiš. Tole je le nekaj štartnih mest: Blainov Pirat Isaac, Sfarjeva Rabinova mačka, Guibertova Alanova vojna, Blainov Quai d'Orsay, Donjon Trondheima in Sfarja ter Sfarjev draguljček Pascin, ki ga je v slovenščini izdal Stripburger.
Zasvojljivo neleposlovje
Slovenski knjižni trg ima kar nekaj kapric. Ena izmed njih je tudi praktična odsotnost t. i. neleposlovja (non-fiction). Torej knjig, napisanih v lepem, berljivem, pripovednem stilu, ki niso izmišljene. Na zahodu neleposlovje predstavlja kar dve tretjini knjižnega trga in Michael Lewis je neleposlovni bog.
Njegova izbira tem je vedno fascinantna, njegove raziskave brezhibne, tudi njegov pripovedni glas je zasvojljiv. Njegove knjige se večinoma ukvarjajo z visoko konkurenčnimi svetovi, kot so finance, šport, politika, v The undoing projectu pa hkrati opisuje nenavadno prijateljstvo med izraelskima psihologoma Danielom Kahnemanom in Amosom Tverskym ter povzema njuna odkritja.
Neznansko zabavno branje
Nekoč sem imel punco v Zagrebu, ki si je od mene sposodila Greenov biserček za mlade odrasle z naslovom The Fault in Our Stars. To je bilo še pred filmom in prevodi. Ker se ji je knjiga dopadla, je povedala zanjo prijateljicam. Pet Zagrebčank si je kupilo svoje brošurce in hkrati bralo roman. To me je tako fasciniralo, da sem ga začel še sam ponovno brati in se pridružil zabavi. Skoraj vsak večer smo se pogovarjali o tem, kar nam je tisti dan uspelo prebrati. Vsak je bil na neki drugi strani, ampak nekako je funkcioniralo in cela izkušnja se mi je zdela neznansko zabavna.
Zdi se mi, da bi se mi v Sloveniji kaj takega težko zgodilo. Pri nas so knjige bolj zasebna pokora kot skupinska zabava. Morda lahko Hrvatom marsikaj očitamo, ampak v odnosu do knjige nas presegajo. Imajo več odličnih založb, mlade avtorje, ki znajo stilizirati svoje življenjske izkušnje, in ogromno bralcev, ki znajo uživati ob knjigah.
